2 POMEN in VLOGE NEMŠKIH NAKLONSKIH ČLENKOV

2.1 Pomenoslovni in pragmatični pristop pri opisu pomena naklonskih členkov

Pri opisu pomena naklonskih členkov so glede na teoretično naravnanost in interesno ozadje možne velike razlike. Izsledke je le težko spraviti na skupni imenovalec, saj so ocene o upravičenosti teh ali onih analiznih postopkov različne. Weydt (1981:50d) ugotavlja, da pri preučevanju členkov v bistvu prevladujeta dve raziskovalni smeri: ena predvsem pomenoslovno (semantično) naravnana in druga predvsem pragmatično naravnana smer.

2.1.1 Pomenoslovni pristop

V okviru (pretežno) pomenoslovnega (semantičnega) pristopa jezikoslovci poskušajo opisovati naklonske členke natanko tako kot ostale slovarske enote. V takem pristopu nimajo samostojnega slovarskega (leksikalnega) pomena. Slovarski pomen predstavniki te smeri vidijo le v zvezi s pomenom povedi. Le-tega implicira stavčni naklon (‘Satzmodus’ (‘Satzart’)).

Med najvidnejšimi predstavniki te smeri je Krivnonosov.

Krivonosov (1977:211) označuje naklonske členke kot izraz logičnega silogizma, tj. kot znak, ki v besedilu kaže na pomankljivost, nedovršenost sklepa in obvešča sogovornika o njih (prim. tudi Krivonosov 1983 in Abraham 1991č). Stavek, ki vsebuje naklonski členek, naj bi bila sodba oz. sklep glede govorne situacije, pri čemer ena izmed potrebnih premis v jeziku ni izražena temveč implicirana (prim. tudi 3.4.5). Pristop Krivonosova sicer ni povsem semantično zasnovan. Tudi Krivonosov mora svoje strukturno analizno ogrodje ‘napolniti’ s pragmatično vsebino in uporabljati interpretativne kategorije, saj izpeljuje odsotno premiso iz življenjskega izkustva govorca in poslušalca (prim. tudi Krivonosov 1983:42).

Silogizem je vzročno posledični sklep na osnovi prispevkov govorcev, ki ga sestavljata prvotni in drugotni stavek. Prvotni stavek vsebuje splošno, drugotni stavek pa posebno trditev. Argumenti v razpravi imajo svoj smisel le, če sta trditvi (premisi) resnični in udeležencem besedilnega poteka znani. Po Krivonosovu (1983:42) se v jeziku ne izraža potrebna prva (splošnejša) trditev, ker je le-ta rezultat življenjskih izkušenj govorca in poslušalca, izkušenj njunih predhodnih generacij in zato samoumevna.

Krivonosov (1977:208) ponazarja svoj pristop v (25) s stavkom Ich bin doch ein ehrlicher Mensch, wozu soll ich Sie denn belügen?. Premisa Ehrliche Menschen lügen nicht je splošno (pri)znana. Zgled (26) vsebuje popolno obliko silogizma.

    1. premisa: -
  1. premisa: Ich bin doch ein ehrlicher Mensch. sklep: Wozu soll ich Sie denn belügen?
    1. premisa: Ehrliche Menschen lügen nicht.
  1. premisa: Ich bin ein ehrlicher Mensch. sklep: Ich lüge nie.

Obstaja torej vsem udeležencem znan razlog, zakaj vprašujoči ne laže. Naklonski členek denn nam kaže, da ima govorec sobesedilno utemeljen razlog za vprašanje.

  1. Anna kommt aus den Steiner Alpen. (A: posebni primer)

Leute aus den Steiner Alpen können wie Bergziegen klettern. (B: splošni primer)

Anna kann wie eine Bergziege klettern. (C: sklep, posplošitev)

  1. Anna kann wie eine Bergziege klettern (C), sie kommt (ja) aus den Steiner Alpen (A).

V jeziku takih nepopolnih (navideznih) silogizmov ne manjka, v nemščini pa dokaj pogosto nastopajo še naklonski členki kot indeksikalni izrazi, ki kažejo, da v utemeljitvi nekaj manjka (prim. tudi Krivonosov 1983 in Abraham 1991č).

Pristop Dohertyjeve temelji na (kar se da) doslednem ločevanju med stavčnim in povednim pomenom (‘Satzbedeutung’ nasproti ‘Äußerungsbedeutung’).

Dohertyjeva (1985) poskuša prvič v takšnem obsegu in v takšni doslednosti opisovati stavčni pomen brez upoštevanja povednega pomena. Po njej je pomembno ostro ločiti jezikovno in zunajjezikovno določene deleže v interpretaciji naklonskih členkov - izhajati torej želi iz samih lastnosti jezikovnih prvin, da bi lahko ustrezno opisala in razložila njihove posebnosti.

Dohertyjeva (1985:15) pojmuje naklonske členke (npr. doch, etwa, denn, ja in wohl ) kot pozicionalna izrazna sredstva (oz. atitudinalna - Doherty 1987), s katerimi govorec izraža epistemski odnos (tj. naravnanost), ki se nanaša na obstoj ali neobstoj dogodka v resničnosti (‘Sachverhalt’). Povrhu z naravnanostnimi členki (‘Einstellungspartikel’ - to je izraz, ki ga Dohertyjeva uporablja namesto uveljavljenih izrazov ‘Abtönungspartikel’ in ‘Modalpartikel’) določamo tudi odnos do drugih vrst naravnanosti (odnosov) nasproti temu dejstvu in potemtakem tudi do drugih pozicionalnih sredstev. Najpomembnejša je zato sistemsko pogojena raba, ki jih zunajjezikovne danosti (sotvarja) ne morejo izničiti ali obiti; pri tem ne gre za sistemsko pogojeno rabo samo ene vrste jezikovnih izrazov, temveč celotnega sistema pozicionalnih izraznih sredstev.

Da bi pri opisu pomena posameznih naklonskih členkov lahko zajeli čim več njihovih sobesedilnih lastnosti, je glede na povezanost z naklonskimi členki potrebno oblikovati ustrezne sobesedilne razrede (‘relevante Kontextklassen’), ki določajo pogoje uporabe naklonskih členkov in potemtakem delujejo omejevalno. Dohertyjeva (1985:35) jih zato prav tako šteje k pozicionalnim izraznim sredstvom. Določeni stavčni prislovi, naklonski glagoli, stavčni nakloni, stavčna nikalnica, po pomenu sorodna povedja in protivni poudarek oblikujejo relevantne sobesedilne razrede, njihov pomen, nastopanje in povezovanje pa opisuje s pomočjo pomenov naklonskih členkov. Glede na svoje osnovne domneve šteje Dohertyjeva je naravnanost del jezikovno določenega stavčnega pomena, to pomeni, da so naravnanostne vrste predmet stavčnega pomenoslovja (semantike) in ne pragmatike. Po njenem prepričanju je le tako mogoče spoznati invariantni osnovni pomen naklonskih členkov.

Dohertyjeva (1985 in 1987) opisuje naklonske členke kot naravnanostna sredstva, kar je v očitnem nasprotju z mnogimi drugimi jezikoslovci, ki obravnavajo in poudarjajo zlasti ilokutivne značilnosti naklonskih členkov (npr. Helbig 1977, Bublitz 1978, Franck 1980, Weydt/Hentschel 1983, Hentschel 1986). Gre za navidezno nasprotje, saj tudi Dohertyjeva meni, da so naklonski členki pomembni za ilokutivnost povedi (npr. zmanjšujejo ilokutivno nejasnost povedi, saj kažejo, da je potrebno uporabljati določeno védenje), vendar pa zagovarja stališče, da je ilokutivna relevantnost naklonskih členkov osnovana na prepletanju epistemskega pomena različnih izraznih sredstev in potemtakem pomenoslovna (tj. semantična). Sobesedilne omejitve pri uporabi naklonskih členkov kažejo mnoge drobne posebnosti (idiosinkratičnosti), tako da jih najbrž ni mogoče posploševati (Doherty 1987:97). Povzemam njene izsledke o ‘naravnanostnih členkih’ ja in denn.

Naravnanostni členek ja/JA. Nepoudarjeni ja (27) je vezan na trdilni naravnanostni naklon (‘assertiver Einstellungsmodus’)[1], njegov pomen pa lahko opišemo s stavčjem ‘Možno je, da poslušalec ve propozicijo (p)’ (Doherty 1987:101). Poudarjeni JA je lahko protivni (kontrastni) JA (28) ali namerni (intencionalni) JA (29); slednji je po Dohertyjevi (1987:131) le sobesedilna različica prvega. Protivni členek nakazuje (implicira) govorčevo/poslušalčevo védenje o propoziciji, namerni členek pa nakazuje možnost, da poslušalec ve, da je nasprotna propozicija (-p) s čustvenega stališča ocenjena kot slaba.

  1. Konrad ist ja verreist.

  2. Konrad ist JA verreist.

  3. Komm JA nach Hause!

Naravnanostni členek denn/DENN. Nepoudarjeni denn (31) je vezan na netrdilni oz. odprti naravnanostni naklon, nakazuje pa oceno, ki vprašanje omejuje na prvotno epistemsko vlogo (Doherty 1987:104). Vprašanje (30) lahko poslušalec razume (posredno) tudi kot poziv, medtem ko lahko razume vprašanje (31) le kot vprašanje. Dohertyjeva ne upošteva možnosti, da bi vprašanje (31) lahko uporabili tudi kot retorično vprašanje (tj. kot posredno izraženo trditev); to je še posebej jasno v zgledu (32). Vprašljiv je najbrž tudi pomenoslovni opis naklonskega členka, ki ga lahko povzamem s stavčjem ‘govorec nakazuje, da poslušalec ve, ali je naravnanostno ocenjena propozicija (p) ali nasprotna propozicija (-p) resnična’.

Protivni členek DENN (33) Dohertyjeva razlaga kot izpeljavo iz nepoudarjenega členka denn in protivnega poudarka, njegov pomen pa lahko opišem s stavčjem ‘govorec nakazuje, da poslušalec ve, ali je naravnanostno ocenjena propozicija (p) ali nasprotna propozicija (-p) ali alternativni del propozicije (npr. vprašalnica) resnič(e)n(a)’.

Ena izmed sobesedilnih omejitev protivnega členka DENN je njegova nezdružljivost z neprozornimi stavčnimi prislovi (npr. wahrscheinlich), kar pa na sploh velja za odprti naravnanostni naklon, in celo s prozornimi (npr. wirklich).

  1. Kommst du mit?

  2. Kommst du denn mit?

  3. Bist du denn wahnsinnig?

  4. Wo ist Konrad DENN gewesen?

S pristopom Dohertyjeve (1985 in 1987) ali Wolskega (1986), ki izhaja s sorodnih teoretičnih stališč, ni mogoče zajeti vseh plati uporabe naklonskih členkov. Pri tako zelo sobesedilno odvisnih izraznih sredstvih pa je pomenoslovno in pragmatično ravnino najbrž potrebno ločiti. Gre namreč za jezikoslovno razvojno obdobje, v katerem jezikovne pojave, za katere se je zdelo, da jih je moč opisovati samo z znotrajjezikovnimi pravili oz. načeli, čedalje bolj ‘osvajajo’ teoretični pristopi, ki so sobesedilno/sotvarno zasnovani, pragmatični in pogovorno analitični. Ločitev stavčnega in povednega pomena je Dohertyjeva izpeljala zelo dosledno, kljub temu pa Bublitz (1988:242-243) meni, da dopolnjevanje njenih pomenoslovno določenih rezultatov z interpretativnimi, sobesedilno vezanami vidiki ni izključeno ali celo odvečno, temveč bi bilo celo zaželeno, saj je trenutno še v zametkih (npr. v raziskavah Bastertove 1985 ali Hentschlove 1986).

Dohertyjeva (1982:175) želi ločevati jezikovno določeni pomen od zunajjezikovno določenega pomena in se na ta način izogniti napaki, ki jo po njenem mnenju pogosto delajo pragmatiki, namreč da iz množice različnih povednih razredov (sobesedilnih razredov), v katerih nastopa določen členek, izpeljujejo množico različnih pomenov členka (Doherty 1982:174). Tako naj bi na primer funkcija določene različice členka doch, ki ima po mnenju pragmatikov (poenostavljeno) funkcijo »spominjanja na znano«, ne izhajala iz določenega jezikovnega sredstva, temveč samo iz našega splošnega izkustva, po katerem naj bi bile vsebine, o katerih govorimo, sogovorniku ponavadi že znane (Doherty 1982:174). Ta kritika je sicer upravičena in kaže problematičnost nejasnega pragmatičnega pristopa, vendar pa Dohertyjeva sama uporablja pojme, kot so ‘pritrditev’ (‘Bekräftigung’) in ‘prepričevanje’ (‘Vergewisserung’), ki izvirajo iz pogovornega jezika in na katere krči pomen členka doch.

2.1.2 Pragmatični pristop

Prvo delo, ki je bilo na pragmatičnem področju nekakšen kažipot, je bila pogosto navajana Weydtova disertacija (weydt1969abtonungspartikel?). Izraz te raziskovalne paradigme je npr. tudi to, da so naklonske členke označevali kot označevalce govornih dejanj, tj. kot ilokutivne indikatorje (npr. Helbig 1977:34 ali Bublitz 1978:13), ali celo kot spreminjevalce govornih dejanj, tj.

kot modifikatorje ilokutivnih vlog (npr. Sandig 1979:89d; Franck 1980:108d).

V novejšem času so vidni napori, da bi strogo ločevanje pomenoslovja (semantike) in pragmatike opustili. To se kaže zlasti v uporabi pojmov. Medtem ko so ‘pomen’ rabili samo v pomenoslovnem smislu, ‘funkcijo’ pa le v pragmatičnem smislu, je pojem ‘pomen’ prodrl tudi v pragmatični tabor. To je posledica položajske (statusne) spremembe raziskovalnih paradigm.

Ti jezikoslovci domnevajo, da naklonski členki nimajo pomena v tradicionalnem smislu te besede. Pomen naklonskega členka razumejo predvsem kot vsoto pogojev za uporabo neke besede (Wolski 1984:463) oz. kot tisto, kar se - v zvezi z določenimi sobesedilnimi dejavniki - stalno ponavlja (Gornik-Gerhardt 1981:28). Tistim jezikovnim prvinam, ki sicer tudi služijo sporazumevanju, toda ne izmenjavi ‘golih’ informacij, potemtakem tudi pripisujejo pomenoslovni položaj (semantični status). Zato v takih delih ne ločujejo jasno med pomenom in funkcijo. Za te novejše pristope je tudi značilno, da pri analizi v večji meri upoštevajo vlogo poslušalca. Pogosto ti jezikoslovci očitajo, da je tradicionalno pomenoslovje (semantika) vselej zanemarjalo pomemben del besedišča, v katerega sodijo naklonski členki (prim. Wolski 1984:458).

Franckova sodi pravi tako med tiste jezikoslovce, ki skušajo ponatančiti pragmatični pristop, saj ga dopolnjuje s pomenoslovnimi (semantičnimi) in slovničnimi (gramatičnimi) vidiki. Po Franckovi (1980:216) so pomenske sestavine naklonskih členkov tele:

  1. Naklonski členki spremenijo govorno dejanje (‘illokutionsmodifizierend’).

  2. Naklonski členki opredeljujejo sotvarje (‘situationsdefinierend’).

  3. Naklonski členki krmilijo potek pogovora (‘konversationssteuernd’) in povezujejo sestavne dele pogovora med seboj (‘konversationskonnektierend’).

  4. Naklonski členki so sredstvo za urejanje odnosov med sogovorniki (‘Beziehungsmanagement’).

  5. Naklonski členki so sredstvo za sprotno usklajevanje interpretacije med pogovorom (‘Interpretationsmanagement’).

  6. Naklonski členki relativirajo predikacijo (prisojevalni sklad) in so argumentativni (utemeljujoči).

  7. Naklonski členki so sestavni del določenih ritmičnih vzorcev (‘rhythmische Muster’).

Pomen naklonskih členkov označuje Franckova (1980:XII,167d,254d) kot navodilo za kontekstualiziranje (‘Kontextualisierungsanweisung’), ki ga lahko izpeljemo z več ali manj konvencionaliziranimi implikaturami.

Njen pristop je s stališča konverzacijske teorije najobsežnejši. Nanaša se na govorno situacijo (2.), na govorca in poslušalca (4. in 5.), na jezikovno dejanje kot celoto (3. in 6.) in na njegove dele (1. in 6.); poleg vidika dejanja (‘Handlungsaspekt’) obravnava tudi tematsko vsebinski vidik. Povrhu upošteva tudi ritmično zgradbo povedi.

Iz doslej navajanega je že jasno, da moramo iskati pomen oz. del pomena naklonskih členkov na nepropozicijskem področju. V naslednjih odstavkih bom opisoval njihov pomen in osvetlil različne pristope v nekaterih doslej opravljenih raziskavah o naklonskih členkih.

Naklonski členki imajo različne in kompleksne funkcije, ki so jih dognali šele v komunkikativno pragmatičnih naravnanih disciplinah novejšega jezikoslovja (prim. tudi Helbig 1986:148d,234d). Helbig (1988:56-63) navaja šest različnih funkcij naklonskih členkov:

  1. naklonski členki kot izrazi naravnanosti oz. kot izrazi, ki uravnavajo naravnanost (‘Einstellungsausdrücke’ oz. ‘einstellungsregulierende Ausdrücke’);

  2. naklonski členki kot izrazi, ki opredeljujejo sotvarje (‘situations-definierende Ausdrücke’);

  3. naklonski členki kot izrazi, ki označujejo ali spremenijo govorno dejanje (‘illokutionsindizierend oder -modifizierend’);

  4. naklonski členki kot izrazi, ki krmilijo besedilni potek (‘konversationssteuernde Ausdrücke’);

  5. naklonski členki kot izrazi z interakcijsko strateškimi funkcijami (‘Ausdrücke mit interaktionsstragischen Funktionen’) in

  6. naklonski členki kot vezniški izrazi (‘konnektierende Ausdrücke’).

  7. (weydt1969abtonungspartikel? 68) vidi pomen oz. funkcijo naklonskih členkov v tem, da izražajo naravnanost ali odnos govorca do izrečenega (‘die Stellung des Sprechers zum Gesagten’). Z naklonskimi členki torej izraža govorec določene odnose, predpostavke in pričakovanja, ki jih ima nasproti poslušalcu ob izvršitvi dejanja. V novejši jezikoslovni literaturi se, kot že povedano, v največji meri strinjajo s tem, da naklonski členki ničesar ne prispevajo k vsebini propozicije, temveč da so povezani z naravnanostjo govorca. Sodijo torej predvsem na intencijsko ravnino ali ravnino odnosov (‘Intentionsebene’) in ne na opisno ravnino (‘Darstellungsebene’), če se izrazimo z Weydtom (weydt1969abtonungspartikel? 61). V tem smislu je Dohertyjeva (1985) nekatere naklonske členke razumela kot slovarska izrazna sredstva za različne načine naravnanosti in jih je zato imenovala kar naravnanostni členki (‘Einstellungspartikeln’). V njeni jezikoslovni analizi imajo ti slovarski izrazi jezikovni pomen, ki je osnova za to, da se s pomočjo sobesedila lahko oblikuje ustrezen povedni pomen (‘Äußerungsbedeutung’) in z interakcijsko situacijo ustrezen komunikativni smisel (‘kommunikativer Sinn’). Wolski (1986:383d,490) je izhajal iz podobnih teoretičnih izhodišč in je poskušal teoretični pristop Dohertyjeve dopolnjevati. Dokazoval je, da naklonski členki ne izražajo kar sami različne načine naravnanosti (kot npr. ti. stavčni prislovi - ‘Satzadverbien’ oz. naklonske besede - ‘Modalwörter’), temveč da se (statusno) uvrščajo nad načine naravnanosti, ki se izražajo z drugimi sredstvi za različne vrste naravnanosti. Wolski jih torej razume kot izrazna sredstva, ki uravnavajo govorčevo naravnanost ali odnos do pomenske podstave stavka (‘einstellungsregulierende Ausdrucksmittel’).

  8. Naklonski členki vsebujejo tudi namige na percepcijo in vrednotenje konkretnih in aktualnih govornih situacij, zlasti lastnosti, ki so nastale s predhodno interakcijo (prim. Franck 1980:31d); Kemme 1979:27) - zato so tudi izrazi, ki opredeljujejo sotvarje (‘situations-definierend’). Zaradi tesne zveze med naklonskimi členki, sobesedilom in sotvarjem jih nekateri raziskovalci primerjajo tudi z deiktičnimi izrazi, saj v sporočanje prav tako vnašajo prvine govorne situacije (prim. Franck 1980:25; Hentschel 1986:14dd; Thurmair 1989). Po Hentschlovi (1986:122) nevarnost zanemarjanja sobesedila zmanjšujejo naklonski členki kar sami. Kot metakomunikativne deiktične besede kažejo na komunikativno sobesedilo povedi in jamčijo, da sobesedila ne zanemarjamo. Stavki, v katerih nastopajo naklonski členki, zato vselej vsebujejo tudi informacije o sobesedilu, ki ga na ta način zlahka izluščimo.

  9. Naklonski členki se nanašajo na govorna dejanja (‘Sprechhandlungen’), kar se kaže v omejitvah glede nastopanja v različnih stavčnih naklonih. Zato so tudi izrazi, ki nakazujejo ali spremenijo ilokucijo (‘illokutionsindizierend oder -modifizierend’; prim. tudi König 1977:117; Weydt 1977:225 ali Franck 1980:21). To funkcijo naklonskih členkov kot ilokutivnih označevalcev (indikatorjev) so razkrili predvsem v okviru teorije govornih dejanj (npr. Wunderlich 1972:18d; Helbig 1977; Helbig/Kötz 1981:15d). Naklonski členki sodijo k ilokutivnim indikatorjem, tj. k tistim jezikovnim sredstvom, ki osmislijo poved razmeroma neodvisno od sobesedila, v katerem se govorno dejanje opravi (‘Handlungskontext’).

  1. Du kannst mal das Fenster schließen.

  2. Du kannst ja das Fenster schließen.

  3. Du kannst doch das Fenster schließen.

Govorec v (405) izreka neobvezujoč poziv, v (406) nasvet in v (407) nasvet ali soglasje k želji sogovornika. Pojmovanje o naklonskih členkih kot o ilokutivnih indikatorjih so v kasnejših delih ponatančili in relativizirali. Helbig (1988:59) domneva, da je možno izhajati iz tega, da so nekateri naklonski členki (kot npr. etwa ali denn za vprašanja) že po svoji porazdelitvi specifični za določene tipe govornih dejanj (saj res nakazujejo govorno dejanje); da imajo drugi naklonski členki nespecifično porazdelitev in se zato pojavljajo v različnih tipih govornih dejanj (npr. doch, eben, eigentlich); in da imajo nekateri naklonski členki (npr. bloß, mal, schon) še manj specifično porazdelitev. Tako je pri indikaciji govornega dejanja možno domnevati različne stopnje (prim. tudi Hartmann 1977:104; Hinrichs 1983:275d).

  1. Če izhajamo iz tega, da delujejo naklonski členki na ravnini odnosov (‘Beziehungsebene’; nasprotje: opisna ravnina, tj. ‘Darstellungsebene’), torej med sogovornikoma, in da so predvsem interakcijske prvine (prvine součinkovanja), je potrebno vplesti tudi vidik sogovornika in sobesedila, ki se bežno kaže tudi že pri Weydtu (1969:22,62). Jasneje se orientacija k poslušalcu odraža pri (Bublitzu 1978:38), ki govori o navodilih za razumevanje izrečenega (‘Verstehensanweisungen’), in pri Gornik-Gerhardtovi (1981:18), ki naklonske členke razume kot inštrukcije poslušalcu, kako naj razume propozicijo.[2] Podobno meni Thurmairjeva (1989:94), da lahko govorec z naklonskimi členki sogovorniku namigne, kako naj izrečeno razume in v kateri ‘predal’ naj le-to vloži, kako govorec vrednoti poved, kako je razumel predhodno poved ali kako ocenjuje védenje in pričakovanja poslušalca. Te namige naj poslušalec upošteva v svojem odzivu. Po Thurmairjevi je zato tudi možno reči, da je ena izmed funkcij naklonskih členkov, da v določenem pogledu vpliva na sogovornika. Z naklonskimi členki lahko kažemo na različne vidike govorne situacije (prim. tudi König 1977:117; Burkhardt 1982c:153): z njimi lahko kažemo na predhodno informacijo, na zvezo s predhodnimi prispevki govorcev, lahko podamo neopazen ‘meta-komentar’ o predhodnem govornem prispevku in lahko vplivamo na pripravo novih govornih prispevkov. Glede na konverzacijski vidik indicirajo naklonski členki položaj med pogovorom (kažejo, ali je sogovornik na začetku, v sredini ali na koncu pogovora) in so izrazi, ki krmilijo konverzacijo (pogovor), saj vplivajo na nadaljnji potek pogovora (prim. Franck 1980:31d; Baunebjerg/Wesemann:1983:121d).

  2. Naklonski členki imajo tudi interakcijsko strateške funkcije, saj uvrščajo posamezno poved v interakcijski okvir, npr. s povezavo s predhodnimi ali sledečimi dejanji (prim. König 1977:129). V danih razmerah interakcije z ustreznimi jezikovnimi sredstvi razjasnjujejo funkcijo govornega dejanja. So izrazi za nepopolne načine dejanj (‘Handlungsarten’), s katerimi lahko govorec tudi govorna dejanja, ki jih je moč osamiti, izrecno navezuje na interakcijske razmere (prim. Sandig 1979:89d).

Naklonski členki izražajo tudi domneve, vrednotenje, pričakovanje glede na odziv sogovornika, glede na odgovor - npr. je nekaj naklonskih členkov v odločevalnih vprašanjih (npr. etwa, nicht, doch), ki imajo to bistveno funkcijo, da v tovrstnih ‘tendencioznih’ vprašanjih izražajo preferenco za pozitiven (nicht, doch) ali za negativen odgovor (etwa) (prim. Franck 1979:3d). S to okolnostjo so povezane govorčeve domneve o sogovorniku. Te domneve pojasnjujejo, katere predstave ima govorec glede sogovornikovega védenja, njegove naravnanosti itd.). Ena izmed interakcijskih funkcij je ta, da slabijo ali krepijo propozicijo ali da jo vnesejo v določen interakcijski okvir (prim. Franck 1980:31d,117). Pri poslušalcu povzročajo odzive, ki jih v isti povedi brez naklonskega členka ne bi bilo (prim. tudi Bastert 1985:6). Iz značilnosti, da se naklonski členki nanašajo na interakcijo v dialogu, po Thurmairjevi (1989:97) sledi, da je ustrezen opis njihovega pomena možen le na jezikovni ravnini, ki je višja od stavka. Naklonski členki nosijo v sebi informacije o možnih sobesedilih kot nekakšni ‘radikali’, ki potrebujejo za svojo zašicenost določene ‘spojine’. Moja trditev, da je stavek (poved) z naklonskim členkom pomensko ožji kot stavek (poved) brez naklonskega členka, temelji prav na tem. Število možnih sobesedil, v katerih lahko nastopa stavek (poved) z naklonskim členkom, je potemtakem manjše kot število sobesedil, v katerih lahko nastopa stavek (poved) brez naklonskega členka.

  1. Mnogi naklonski členki imajo tudi povezovalno funkcijo (‘konnektierende Funktion’), saj povezujejo zaporedno nastopajoče povedi tudi tedaj, ko postane govorec poslušalec, povezujejo vsebino stavka, v katerem je naklonski členek, na logičen način z vsebino, ki je bila predhodno izrečena, ali z vsebino, ki sploh ni bila izrečena, ampak je rezultat zaznavanja, predhodnega védenja ali mišljenja (prim. Franck 1980:31d; Kemme 1979:15d,27,67d). Funkcijo povezovanja besedila (‘textverknüpfende Funktion’) delijo naklonski členki z vezniki. Zato je marsikdaj možna parafraza (prim. Kemme 1979:27d; Schulz 1973):

  1. Ich gehe nicht schwimmen, weil das Wasser noch viel zu kalt ist.

  2. Ich gehe nicht schwimmen, das Wasser ist ja noch viel zu kalt.

  3. Ihr sollt das Obst nicht essen, weil es noch nicht gewaschen ist.

  4. Ihr sollt das Obst nicht essen, es ist doch noch nicht gewaschen.

Zaradi podobnosti z vezniki so te naklonske členke imenovali tudi ‘povezovalne členke’ (Becker 1976:6d). Vendar vezniki vedno povezujejo eksplicitno izražene povedi, medtem ko naklonski členki ne vselej, kajti pogosto povezujejo povedi z odnosi, domnevami idr., ki niso eksplicitno izraženi. Poleg tega pomena naklonskega členka ne smemo zoževati zgolj na povezovanje besedilnih zgradb. Ta funkcija je povezana s konverzacijsko, interakcijsko in ilokutivno funkcijo, saj je treba besedila na sploh vložiti v te temeljujoče kontekste in jih razložiti iz njih.

Dialog in monolog. Zaradi tesne zveze med naklonskimi členki, sobesedilom in sotvarjem mnogi slovničarji menijo, da lahko pomen naklonskih členkov opisujemo le v dialoškem okviru. Glede na to, da se naklonski členki pojavljajo tudi v monoloških besedelih, je mnenje teh raziskovalcev o dialogu kot edini relevantni besedilni vrsti pretirano. Utemeljena se zdi domneva o dialogu kot prvotnejši obliki jezikovne rabe, o monologu kot ontološko drugotnejši obliki jezikovne rabe. Res je tudi, da se naklonski členki pogosteje pojavljajo prav v dialoških besedilih. Oboje utegne imeti posledice za delovno domnevo o naklonskih členkih kot krepitvenih stavčnih prvinah.

2.2 Funkcijske različice ali skupno pomensko jedro

Helbig (1988:67d) piše, da doslej teoretično ni povsem jasno, ali so posamezni členki le različne funkcijske različice (npr. doch1, doch2, doch3 itd.) ali pa je različnim funkcijskim različicam možno pripisovati skupno pomensko jedro (‘Gesamtbedeutung’ ali ‘Grundbedeutung’), ki bi ga bilo mogoče opredeliti po metodah semantike.

Ta težava ima znanstvenozgodovinske korenine. V prvi fazi so slovničarji večinoma menili, da so naklonski členki besede z revnim pomenom ali celo brez njega (‘bedeutungsarm’ ali ‘bedeutungsleer’). V slovnicah in slovarjih so jih nezadostno opisovali, pogosto pa so jih s slogovnega vidika celo označevali kot mašila ali polnila in njihovo rabo odsvetovali. V drugi fazi, ko se je v jezikoslovju uveljavljala komunikativno-pragmatična raziskovalna paradigma, so členkom pripisovali precej večji pomen. Najzanimivejša je bila komunikativna vrednost členkov, pri čemer so prevladovale predvsem pragmatične razlage njihovih funkcij. Šele v zadnjih letih - v nekakšni tretji fazi - se jezikoslovci intenzivneje ukvarjajo z invariantnimi skupnimi pomenskimi obeležji, ki naj bi bila osnova za različne rabe in funkcije v različnih sobesedilih in sotvarjih.

Soodvisnost naklonskih členkov in sobesedila je jezikoslovce pogosto pripeljala do vprašanja, koliko pomenov naj bi imel naklonski členek. Krivonosov (1963/77:44) ugotavlja, da se pomen naklonskega členka spreminja od stavka do stavka, izhajal pa je iz tega, da naklonski členek svoj pomen dobi le skupaj s stavkom. Krivonosov (1977:193) piše, da ima isti naklonski členek v različnih stavčnih tipih manj skupnega kot različni naklonski členki v istem stavčnem tipu. To pojmovanje je v nasprotju z možnostmi ali omejitvami kopičenja naklonskih členkov. Še jasneje se to prepričanje kaže pri Helbigu (1977:400), ki pravi, da bi moral podroben opis naklonskih členkov specificirati posamezne slovarske enote po svojih pomenih (npr. auch1, auch2, auch3, auch4, auch5). Dejansko se najde v didaktičnem delu Helbig/Kötz (1981) pet slovarskih enot auch in sedem slovarskih enot doch. Zveze med posameznimi funkcijami pogosto ni moč videti (prim. podobno tudi Heinrichs 1981:120,196). Tako stališče je v jezikoslovju znano kot pomensko maksimalistično stališče (‘bedeutungsmaximalistische Position’).

Maksimalistično stališče ima več slabosti (Thurmair 1989:98):

  • Dokaj neverjetno je, da bi vsak govorec shranjeval več (deloma do šest) različic posameznega naklonskega členka, poleg teh pa še ostale funkcije členka (prim. tudi Hentschel 1986:121).

  • Maksimalistično stališče je še problematičnejše za poslušalca, saj le-ta ne bi imel na voljo znamenj o tem, katero različico naklonskega členka je imel govorec v mislih, če se te različice ne bi ločevale ne po naglasu, ne po poudarku in ne po porazdelitvi v različnih stavčnih naklonih.

  • Tudi v praksi, npr. med poukom nemščine kot tujega jezika, so rezultati na osnovi maksimalističnega stališča dokaj neuporabni.

Glede na poplavo posamičnih raziskav o naklonskih členkih je Weydt že pred leti svaril pred tem, da lahko raziskovalci izgubijo nekakšno ‘zdravo’ mero pri razlikovanju pomenskih različic naklonskih členkov in razlikujejo čedalje drobnejše pomenske razlike, pri tem pa ne bi upoštevali, da členki v samem jeziku tvorijo celoto (Weydt 1977:222d). Weydt/Hentschel (1983:4) sta govorila o tako imenovanem členkovnem paradoksu (‘Partikelparadoxon’): obstaja nevarnost, da oblikujemo vseobsegajoč pomen (‘übergreifende Bedeutung’) naklonskih členkov presplošno, opis pomenskih različic pa pretirano podrobno (prespecifično).

V raziskavah o naklonskih členkih so pri opredeljevanju pomena naklonskih členkov izhajali iz različnih gledišč (Bastert 1985:45):

  • Eni so domnevali, da obstaja nekakšen osnovni pomen (‘Grundbedeutung’), na osnovi katerega je možno opisovati vse pomenske različice. Kemme (1979:13d) npr. domneva, da je za pomen naklonskih členkov treba predpostaviti pomen njihovih istoglasnic (homografov).

  • Drugi so poskušali opredeliti pomen naklonskih členkov kot povzetek posamičnih pomenskih analiz (‘Zusammenfassung aus Einzelanalysen’).

Po Helbigu (1988:68d) so se jezikoslovci lotevali vprašanja skupnega pomena (‘Gesamtbedeutung’) na različne načine: npr. Lüttnova (1977) v glavnem tako, da ni upoštevala posameznih situacijsko specifičnih členkovnih rab, Weydt (1977:220) predvsem na osnovi členkovnih rab, ki kot istoglasnice izzivajo vprašanje enotnosti členka. Tako so npr. opazili (prim. npr. Kemme 1979:13d), da imajo različne rabe členka ja skupno obeležje pritrditve, različne rabe členka doch skupno obeležje nasprotja, različne rabe členka denn skupno obeležje pojasnitve, različne rabe členka auch in nur skupno obeležje pridružitve k neki množici oz. omejitve na neko množico itd. Ti poskusi so bili še nezadovoljivi, saj se je zdelo, da osnovni ali skupni pomeni členkov manj razjasnjujejo kot sobesedila in sotvarja. Zato so se nekateri slovničarji usmerili bolj na govorne situacije (govorne položaje), ker so menili, da naklonski členek v posamezno interakcijo prispeva le pomenski potencial, ki se razvije šele v govorni situaciji (prim. Kirstein 1983:213d,222d). Na ta način so ti avtorji naklonskim členkom pogosto pripisovali obeležja sobesedila, ker niso zadostno razlikovali med pomenskim deležem, ki ga prispeva sam naklonski členek, in pomenskim deležem, ki ga prispeva sobesedilo. Nasprotno je Dohertyjeva (1985:7,12d) poskušala dokazovati, da členki (vsaj nekateri naklonski oz. naravnanostni členki) razpolagajo s po enim invariantnim (nespremenljivim) pomenom, ki je osnova sobesedilno pogojenim različicam in ki ga potemtakem tudi situativno sobesedilo ne more izničiti (nevtralizirati).

Pristop Dohertyjeve (1985), ki je značilen in nekakšen kažipot v tretji fazi raziskav o nemških členkih, je zaznamovan z jasnim dvomom nasproti teoretičnim pristopom, ki razlagajo členke izključno na komunikativni osnovi in na osnovi govornih dejanj. Zanjo je značilno, da poskuša vse komunikativne in ilokutivne možnosti členkov dojeti kot posledico slovarskega (znotrajjezikovnega) pomena. Dohertyjeva (1985) je posegla po Bierwischovem (1979 in 1983) razlikovanju med stavčnim pomenom (‘Satzbedeutung’), povednim pomenom (‘Äußerungsbedeutung’) v sobesedilu in komunikativnim smislom (‘kommunikativer Sinn’) v interakciji; s tem je povezana tudi njena predpostavka, da povednega pomena in komunikativnega smisla ni mogoče razumeti kot nekaj, kar je neodvisno od jezikovnega pomena, pač pa kot nekaj, kar je načelno vezano nanj. To predpostavko je Wolski (1986:354d,357d,360d,445d,481) prenesel na naklonske členke in poskušal njihove pragmatične funkcije razložiti iz dobesednega (slovarskega) pomena in ne iz sobesedila in sotvarja. Pogoste prvine dosedanjega jezikoslovnega besedišča v okviru komunikativno pragmatične znanosti zato opušča, ker ne kažejo na pomen temveč na komunikativni smisel. Na ta način preprečuje tudi atomizacijo členkovnega pomena na številne funkcijske različice. Namesto tega ustvarja model, v katerem se te različne analizne ravnine nanašajo ena na drugo in v katerem je v ospredju vprašanje generičnega pomena posameznega členka in pomensko minimalistično stališče.

Rekonstrukcijo splošnega pomena sicer zahtevo analizo tipov členkovne rabe (v posameznih stavčnih tipih z nastopajočimi omejitvami vred), toda ta pomen po drugi strani utemeljuje posamezne tipe členkovne rabe in se zato razvije glede na posamezne stavčne tipe (kritika takega znotrajjezikovnega abstraktnega pomena npr. v delu Bastertove 1985:6).

Slabosti minimalističnega stališča se kažeta v tem, da je 1. težko izluščiti tako abstraktno skupno pomensko jedro in da v marsikaterem primeru še ni uspelo ter da je 2. ta invariantni pomen tako splošen in abstrakten, da za leksikografske namene ni zadosten. Prej dognane sobesedilne različice s svojimi funkcijami torej niso odvečne. ‘Členkovni paradoks’ (Weydt/Hentschel 1983:3d) se kaže v zahtevi po semantičnem opisu medsebojne zveze med funkcijskimi različicami (tj. po vseobsegajočem pomenu) in hkratni zahtevi po preprostosti in razumljivosti. Pomenska jedra, ki so skupna posameznim različicam, so tako abstraktna, da povprečnemu uporabniku ne pomagajo veliko, opis posameznih funkcijskih različic pa onemogoča, da bi uporabnik razumel povezave med posameznimi različicami.

Po Abrahamu/Wuitu (1984:156; po Helbigu 1988:70) je neizbežno, da opisujemo tako posamezne funkcijske različice kot tudi skupni pomen členkov, ne da bi pri tem pozabili, da so skupni pomeni nujna, toda hkrati tudi še nerešena raziskovalna naloga (prim. Weydt/Harden/Hentschel/Rösler 1983:159), da so neobhodno splošni, da je z njihovo pomočjo težko na razumljiv način razložiti posamezne različice, da je konec koncev potrebno prenesti jezikoslovno dognan pomen te vrste v leksikografska besedila (ki so pač mišljena za jezikoslovno neizobražene bralce) in da zato tudi ne morejo biti zgolj redukcija jezikoslovnih analiz (prim. Wolski 1986:449dd). Te težave glede skupnega pomena se nanašajo tako na generični pomen (po zamisli Wolskega), ki je omejen na členke, kot tudi na vseobsegajoči pomen (‘übergreifende Bedeutung’ - po Weydtovem pojmovanju), ki zaobsega tudi istoglasne besede kot npr. veznike ali prislove in lahko vodi do izgube ali omalovaževanja razlik med besednimi vrstami (prim. Wolski 1986:388dd).

Kljub problemom, ki se v tej zvezi pojavljajo, se v novejšem jezikoslovju večina jezikoslovcev zavzema za pomensko minimalistično stališče (‘bedeutungsminimalistische Position’), tj. da domnevamo samo en skupni pomen posameznega naklonskega členka (prim. npr. König 1977, Bublitz 1978, Weydt/Hentschel 1983, Doherty 1985 in 1987, Wolski 1986, Hentschel 1986, Thurmair 1989). Srednjo pot med obema stališčema je ubrala Franckova (1980:175), ki sicer razlikuje funkcijske različice naklonskih členkov (npr. šest različic naklonskega členka doch), vendar jih večinoma opisuje kot različice ‘standardnega primera’ (npr. pet izmed šestih različic naklonskega členka doch) in tako pokaže, da pomenske različice naklonskih členkov lahko opisujemo kot konvencionalizirane implikature in da jih lahko izpeljemo iz ustreznih ilokutivnih in sobesedilnih lastnosti.

V svoji raziskavi sem se odločil izhajati iz domneve, da ima posamezen naklonski členek samo en pomen. Sicer je možno, da se pomen naklonskega členka, ki lahko nastopa v različnih stavčnih naklonih, ‘premakne’. Po Thurmairjevi (1989:98d) pa bi tak pomenski premik lahko spoznal tudi poslušalec, saj le-ta razlikuje stavčne naklone med seboj (npr. vprašanje od poziva), zato lahko razlikuje morebitne spremembe v pomenu naklonskega členka glede na stavčni naklon. Načelno bom torej domneval samo en skupni pomen sobesedilnih različic naklonskega členka, ki je lahko glede na stavčni naklon bolj ali manj izoblikovan (prim. tudi Dittmann 1982:199: MP als ‘Familie von Fällen’ - po Bastertovi 1985:45). Značilna soodvisnost med naklonskimi členki in sobesedilom ni zagotovilo za pravilnost domneve, da se z vsako spremembo sobesedila spremeni tudi pomen naklonskega členka. Obstajati mora možnost, da z analizo vseh različnih sobesedil, v katerih lahko nastopa posamezni naklonski členek, določamo sobesedilno neodvisen pomen naklonskega členka (Thurmair 1989:99; prim. tudi Franck 1980:167).

Pomen lahko razumemo kot semantični pojem. Poglejmo členek doch v povedih (403) in (404). Členku doch pripisujemo tale osnovni pomen: a) anaforičnost, b) nasprotnost. To je skupni pomen obeh členkovnih rab v (403) in (404), ki je v tem primeru enak osnovnemu. Sobesedilni pomen naklonskega členka v povedi (404) pa vsebuje obeležja, ki jih veznik v povedi (403) nima: gre za obeležje trdilnosti, tj. vezanosti na trdilno govorno dejanje. Poleg tega je lahko obeležje nasprotnosti v sobesedilu neizraženo, kar pomeni, da z naklonskim členkom nanj le namigujemo (impliciramo).

  1. Das dort ist Marias Mutter, doch diese Frau hier ist Peters Mutter.

  2. Vorsicht ist doch die Mutter der Porzellankiste.

Komunikativna funkcija je pragmatični pojem in jo lahko opredelimo kot vlogo jezikovnega izraza v sobesedilu in/ali sotvarju. Za razliko od pomena jezikovnega izraza je funkcija jezikovnega izraza relacionalen pojem. Pojem funkcije uporabljamo sicer tudi v skladnji. Skladenjska vloga izraza Mutter je v obeh povedih ista, tj. jedro povedkovega določila. Komunikativna funkcija ali pragmatična vloga izraza Mutter v gornjih povedih je različna: v (403) je morebitna ali dejanska udeleženka v besedilnem svetu, v (404) pa to ni.

Skladenjska funkcija izraza doch v (403) je veznik, v (404) pa naklonski členek. Ena izmed pragmatičnih, tj. komunikativnih vlog naklonskega členka je spominjanje na znano vsebino, ki je v nasprotju z nakazano (implicirano). Te pragmatične funkcije veznik nima. Pragmatično vlogo lahko pogosto izpeljemo iz osnovnega oz. sobesedilnega pomena členka (prim. tudi možno izpeljavo pragmatičnega pomena pomanjševalnic iz osnovnega pomena pomanjševalnic).

Pojem implikature se uporablja skladno z Griceovim pojmovanjem (1979).

Vključene (implicirane), vendar neizrečene stavke lahko poslušalec razume le takrat, če se njegovi miselni procesi usmerjajo skladno z določenimi pogovornimi pravili in dogovori v jezikovni skupnosti. Gre za splošno načelo sodelovanja (kooperativno načelo) in njemu podrejene štiri posebne pogovorne maksime (maksime količine, kakovosti, bistvenosti in načina). Pogovorna pravila morajo udeleženci besedilnega poteka uporabiti s svojim splošnim védenjem (enciklopedičnim védenjem), ki je dostopno s pomočjo sklepanja. Poleg konvencialnega, dobesednega pomena razlikuje Grice (1979) tri vrste implikatur, tj. konvencionalno, splošno pogovorno in posebno pogovorno implikaturo.

Implikature, če gre za konvencionalne ali situacijsko specifične implikature, je možno razbrati iz védenja pogovornih maksim. Povrhu mora biti zagotovljeno, da sogovornika pričakujeta drug od drugega razumno (racionalno) dejanje (prim. Franck 1980:11). Grice (1979) domneva, da so pogovorna pravila drugačna kot slovnična, češ da jih lahko prekršimo; poved ostane kljub temu smiselna, sprejemljiva in slovnično pravilna. Po njegovem mnenju je nadrejeno načelo sodelovanja ponavadi tako močno, da tudi potem, ko je govorec prekršil pogovorno maksimo, poslušalec poskuša najti možno interpretacijo, kot da prekršek ne bi bil opazen, in ki bi izhajala iz dodatnega, neizraženega pomena (prim. tudi Hörmann 1976 in Leiss 1992: ‘Prinzip der Sinnkonstanz’ - načelo konstantnosti smisla). Neoptimalna uporaba povedi povzroča implikaturo, tj.

reinterpretacijo pomena po načelu sodelovanja oz. po načelu konstantnosti komunikativnega smisla.

[1] Pomenoslovni pojem ‘Einstellungsmodus’ pribli`no ustreza Altmannovemu (1987) pojmu ‘Satzmodus’ (stav~ni naklon) in ga je potrebno razlikovati od oblikoslovno skladenjskega pojma ‘Satztyp’ (stav~ni tip).

[2] Prim. tudi Kemme (1979:7,15d); Weydt/Hentschel (1981:326) ali Weydt/Harden/Hentschel/Rösler (1983:5,13).